Čebelarski nasvet (2.september)

Pri čebelicah vse po starem, držimo se navodila za prejšnji teden razen, če smo že pri koncu z zimskim krmljenjem. Kako ugotovimo kdaj ima čebelja družina zadostno zalogo hrane za prezimovanje?

Če imamo tehtnico to lahko sila enostavno ugotovimo. Ko ima AŽ 10 satni panj nekje 45 kg je družina dobro priskrbljena za zimsko in tisto najzgodnejše spomladansko obdobje. Malo težje je, če nimamo tehtnice. V temu primeru moramo malo poškiliti v panj. Seveda satov ne izvlečemo, ker bi s tem preveč mečkali čebelice sedaj, ko naj bi bilo satovje polno medu. Sate samo prelistamo pa še to samo krajna dva ali tri. Gnezdo jim pustimo kar lepo pri miru. Bolj izkušen čebelar lahko oceni zalogo hrane po temu, ko odpre vratca panja in vidi, če se v satih v plodišču svetlika. Če se svetlika potem ima družina dovolj hrane.

V naravi čebelice dobijo sedaj še kar nekaj hrane predvsem na ajdi, zlati rozgi, japonski dresni, vseh mogočih osatih, navadnem vratiču, deteljah, njivskem grabljišču, navadnemu glavincu, gabezu, itd. Vode jim tudi ne manjka glede na vremenske razmere.

V temu času bi lahko tudi malo prepleskali čebelnjak tako bolj proti večernim uram (po sedmi uri), če čebelnjak ni pretirano velik in imamo še kakšnega pomočnika je lahko vse skupaj prav sila enostavno. Če imamo čebelnjak temnejše barve, potem uporabimo brez barvni mat lak ker, če vsako leto nanašamo temni pigment čebelnjak s časoma postane precej temen.

Družine, ki ne ustrezajo našim merilom (brezmatične, matica slabo zalega, trotova matica,&) jih pridružimo boljšim družinam. Najprej uničimo matico, če jo družina ima. Potem poberemo vse sate z zalego, teh je običajno sila malo in jih damo v medišče neke druge družine. Pazimo na hudo gnilobo ker se letos kar precej pojavlja zaradi slabega leta. Če kakorkoli posumimo na hudo gnilobo (presledkasta zalega je tisti prvi znak, potem udrti pokrovčki zalege, če takšno ličinko izvlečemo iz pokrite celice z zobotrebcem vse skupaj izgleda kot kakšen smrkelj to je huda gniloba, če je pa zraven še vse skupaj podobno pšeničnemu zdrobu je pa evropska gniloba. Če pa v panju že pošteno zaudarja je pa hudič vse skupaj. Nemudoma v vsakem primeru obvestimo veterinarja, ki je pristojen za čebelarstvo na našem območju.

Nikar naj nam ne bo žal čebelic, ki so ostale zunaj, ko smo odstranili panj ker je bila slaba družina. Se bodo same sprosile v sosednje panje. Prazno satovje, če je mlado lahko shranimo za naslednje leto, vendar priporočam, da ga raje pretopite. Satovje s hrano pa dodamo kakšni drugi družini ampak še to v primeru, če je družina, ki nam ni po godu zdrava.

Glede na to, da je sedaj pohodniška in planinska sezona nekje na višku in če vsaj malo hodimo po gozdu si naberimo bukovo kresilko (Fomes fomentarius) raste kot že ime pove na bukvah. Uporabljamo jo za proizvajanje dima s katerim si pomagamo pri čebelarjenju. Najlažje jo najdemo tam, kjer je precejšen delež bukev v sestoju. Če je kresilka dokaj nizko (podrto deblo, panj) jo z nogo nekajkrat udarimo in bo odpadla stran lahko jih pa s topim delom sekirice potolčemo.. Pozor! Ne nabirajmo god na obviselih drevesih, ker so lahko smrtno nevarna! Bukova kresilka mora biti zdrava tako kot to velja za vse gobe. Namreč ne pobiramo kresilk, ki so že suhe ali pa so jih že napadli kakšni žužki, kar vidimo po dokaj velikih luknjicah. Odnesemo domov, kar zna biti precej težko, če jih imamo več. Vse zložimo v gajbico in postavimo na prepih. Ni tako nujno, da so na soncu kot to, da so na prepihu. Do spomladi se bodo lepo posušile in šele na to jih bomo razsekali. Sveže se ne ťkoljejoŤ tako dobro kot suhe, pa še razni žužki nam jih rajši napadejo.

Tako za žganjekuho kot za sušenje sadja je sila pomembno, da imamo kvalitetne surovine. Sadje ne sme biti nagnito, pred uporabo ga moramo obvezno oprati in, če hočemo pridelati res kvalitetno žganje še razpečkati. Vsekakor pa ne sme biti pešk več kot 5% v celotni brozgi. Če pa pripravljamo brozgo iz breskev moramo pa vse do zadnje razpečkati. To storimo kar z rokami vendar toplo priporočam uporabo mičnejših gumijastih rokavic, ker peške zelo režejo. Ni ga čez domač medeni liker, travarico ali domače pripravljeno suho sadje z medom.

Posode za namakanje sadja morajo biti čiste, pomijemo jih z vodo. Nikakor ne uporabljamo posod od npr. kurilnega olja ali pa česa podobnega. Na pokrov obvezno namestimo vrelno veho s temu tudi preprečimo kvarjenje brozge ker onemogočimo dostop kisika. Kvasovke pa proizvajajo ogljikov dioksid, ki je težji od kisika. Kaj vse bomo namakali in kasneje kuhali je odvisno od tega kaj imamo na voljo. Žganje lahko pridelamo iz tako rekoč iz česarkoli. Grozdja (vinjak, konjak), krompirja in žit (vodka), pomaranč, banan, vsega sezonskega sadja, bezgovih in jerebikinih plodov, skorša (velja za specialiteto in mi ga še ni uspelo izdelati).

Sušimo pa lahko tako rekoč skoraj vse sadje in zelenjavo ter razne dišavnice. Moramo biti pozorni, da sadje ni naloženo v plasteh v bistvu moramo zložiti krhelj zraven krhlja, zrak naj enakomerno kroži okoli vsakega krhlja. Pomembno je tudi, da so vsi krhlji enako debeli, ker se nam lahko kaj hitro zgodi, da bodo eni znotraj še “surovi” drugi pa takšni kot čips. Najslajše so sušene banane, posušimo jih toliko, da so znotraj še malo žmohtne. Sicer vse skupaj zgleda sila neokusno, ker postanejo črne vendar so božansko dobro. Vendar za banane potrebujemo sušilec sadja. Pa tudi precej zrele morajo biti tiste s črnikasto lupino so najboljše. Sadje shranjujemo kar v kozarcih za med ali pa v malo večjih steklenih kozarcih. Na vsakega prilepimo listek kjer je zabeleženo kaj smo posušili in kdaj. Bolje je, da je sadje malo bolj suho, ker še tako in tako sila rado vlago nase veže. Če ne želimo, da nam sadje oksidira ter potemni, ga tik po tem ko smo ga narezali pokapajmo z limoninim sokom.

Ja, sem svoj čas bil tudi navdušen in zagrizen gobar, vendar bolj malo našel in nabral. Sušene gobe so tudi odlične lahko samo kot začimbe, lahko pa kot sestavni del omak in juh. Pa tudi z jajci so super.

Nekje v začetku tedna, ko sem se peljal iz službe domov, je govorila neka gospa po radio o bučah. V Sloveniji naj bi se gojilo nekje 100 vrst buč za takšne in drugačne namene. Obstaja celo svetovno prvenstvo o najtežji buči. Rekorderka ima res neverjetnih 650kg! Človek si kar težko predstavlja kaj zraste v enem letu iz majhne jagode. Ne smemo pa pozabiti na čebele, ki so oprašile to bučo.

Naj medi!
Gregor Mlakar